Bela murva

Opis 

Rastlina je tipična za ruralne predele Furlanije. Izvira z Vzhoda in lahko doseže največjo višino 20m (povprečno 8-10), ima vzdolžno razpokano deblo rjavkaste barve iz katerega zrastejo nepravilne veje, ki oblikujejo kroglasto razširjeno krošnjo. Krošnjo se pogosto prirezuje, tako da nastane šop vej skoraj enakih dimenzij, ki so razprti v pahljačo. Vrsta je precej rustikalna in dolgoživa, pogosto votla v deblu. 

Listi so celi in pecljati s ploskvijo veliko 4-6 x 7-10 cm srčaste oblike in nazobčanim robom. Včasih imajo listi lahko tudi asimetrično krpo. Iz murve zrastejo socvetja, ki jih sestavljajo ženski cvetovi v obliki klasov (1cm) in moški v obliki visečih mačic (1-3 cm). 

Koščičasti sadeži so združeni v mesnato soplodje belo-rožnate do svetlo rdeče barve, odvisno od sorte.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Danes je prisotna skoraj po celi Italiji. Regionalna razporeditev gre od furlanske obale do vznožja Alp; precej običajna je tudi na Krasu. Rase v drevoredih na obrobjih naselij. 

Rada ima sveto in sončno okolje in v sušnih pogojih lahko prenaša nizke temperature. Najraje ima svežo, globoko in prepustno zemljo, neilovnato in dobro odcedno. 

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti

Sadeži so užitni, vsebujejo obilico sladkorjev in vitaminov, so osvežilni in se uživajo sveži. V prodaji jih ni, saj so preveč občutljivi in pokvarljivi. Uporabljajo se tudi za pripravo sirupov, želatin in marmelad.

Listi murve Morus alba se zaradi hipoglikemičnega delovanja uporabljajo za pripravo čajev in oparkov koristnih za primere diabetesa.

Zaradi vsebnosti antibakterijskih snovi je lubje priporočljiva za zdravljenje različnih infekcij ali vnetij ter še posebej za zdravljenje putike.

Zgodovina in tradicija

Bela murva, ki izvira iz Vzhodne Azije, je verjetno prišla v Evropo v 12. stoletju za gojenje sviloprejk, katerim je ljubša kot črna murva. Prisotnost v Italiji je dokumentirana od leta 1434. Na široko jo gojijo v submediteranskem področju in je v skoraj celotni Italiji adventivna vrsta.

Generično ime so antični Rimljani uporabljali za poimenovanje črne murve, rastline, ki so jo že poznali, saj izvira iz Male Azije. Izvira iz starogrškega  'meros' (del), po soplodju, ki je sestavljeno iz mnogih majhnih sadežev z mesnatim ovojem. Specifično ime izvira iz latinske 'albus' (bela) kar se še zmeraj nanaša na sadež, v tem primeru na prevladujočo barvo (obstajajo tudi oblike rožnatih in vijoličnih sadežev, zaradi katerih lahko pride do zamenjave s črno murvo).

Viri

http://mitel.dimi.uniud.it/flora/scheda.php?id=200

http://dbiodbs.units.it/carso/chiavi_pub21?sc=56

http://www.floraitaliae.actaplantarum.org/viewtopic.php?t=26309

Ferrari M. Medici D. 2003. Alberi e arbusti in Italia. Edagricole, Bologna