Benečanski fižol

Opis

Gre za fižol, ki so ga udomačili, gojili in jedli prebivalci severne Afrike in kasneje sredozemskega bazena pred prenosom danes znanega fižola iz Amerik (Phaseolus vulgaris L). Rastlina ni pretirano bohotna, listi so pernato deljeni, gladki in intenzivno zelene barve. V višino zraste do 100cm, steblo je zelo razvejano in krhko. Če rastlini dodamo podporo, se na nanjooprime. Cvetovi, razporejeni na koncih vejic, spominjajo na majhne metulje, od koder je družina dobila ime. So bele barve z vijoličnimi mavričnimi odsevi. Ko so cvetovi enkrat oplojeni, razvijejo stroke, ki se jih pobira dovolj zgodaj, preden se seme odebeli. Če se jih pusti dozoreti na rastlini, se naberejo potem, ko se stroki popolnoma posušijo. Stroke se potem olušči, semena pa shrani za naslednje leto.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Glede na to, da gre za rastlino iz sub-saharske Afrike, najbolje uspeva na vročem in suhem podnebju. Seje se tako, da se seme zakoplje v zemljo, v majhne brazde na razdaljo dva do tri centimetre in to po prvi dekadi maja. Posebne oskrbe ne potrebuje, zadostuje malo vlage za kaljenje. Ne mara vlažne zemlje in ima najboljše pogoje za pridelavo v vročih in suhih poletjih. Morebitno zalivanje povzroči močno bohotenje listnega sistema na račun pridelave strokov. Pobiranje je najbolj občutljiv čas in se izvaja vsako jutro, stroki ne smejo preseči dolžine 10-15cm, seme ne sme kazati na nobeno odebelitev, sicer lahko pride do nastanka ”niti”, nitastega in vlaknaste odebelitve šiva stroka, zaradi katerega ta postane neokusen.   

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti

Stroki se v glavnem uživajo sveži, kuhani in zabeljeni z oljem, soljo in poprom. Lahko se jih zabeli s prelivi na osnovi paradižnika, čebule in kakšnega stroka česna. Suha semena se lahko uporabi za juhe, zmešane z drugimi stročnicami.

Okus se močno razlikuje od drugih vrst fižola in ima priokus po divjem.

V kulinarični tradiciji poznamo “corneti in salsa”, jed, v kateri se stročnico zabeli s sardinami (konzerviranimi v soli) in praženo belo čebulo iz Chioggie, ki dozori julija in avgusta.  

Imajo omejen vnos beljakovin in kalorij v primerjavi s fižolom v zrnju. Poleg tega so lahko prebavljivi, osvežujoči in bogati z vitaminom A.

Zgodovina in tradicija

Zaradi afriškega izvora so ga gojili že v Egiptu in Rodovitnem polmesecu. Pri Grkih je bila uporabna pogosta, čeprav so jo smatrali za hrano revnih, ki se uživa, ko ni drugega. Njeno latinsko ime lahko prihaja iz grščine: Phaselus, ladje, ki ima obliko stroka ali pa iz imena reke Fazi v Kolhidi, cilj potovanja Argonavtov, ko so iskali zlato runo. Danes ga uživajo kot poslastico.

Viri

AA.VV., Specie e varietà della tradizione agricola nella provincia di Venezia, Venezia 2015.