Česen "Resia"

Opis 

Je trajnica, zeliščne strukture, ki se jo goji kot enoletnico. Listi so bazalni, linearni podolgovati, zunanji list objema prejšnjega za približno 10 centimetrov. Cvetno steblo je dolgo 40-80 centimetrov in na vrhu nosi socvetje v obliki kobula. Cvetovi, katerih število je spremenljivo, rastejo na dolgem in tankem steblu, so bele, rožnate ali purpurne barve. Čebulica (testa – glaua ali laua) je običajno majhnih dimenzij, tako kot stroki (noize ali nöghize), rožnate barve. Običajno uživajo od druge plasti ovojnic, ki prekrivajo čebulico. Je užiten.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Prelepa alpska pokrajina v Furlaniji, nam je podarila majhno in čudovito dolino Rezijo, v provinci Udine, med Julijskim predalpjem pod goro Kanin, zagozdeno med Avstrijo in Slovenijo, kjer nekdanja kultura še živi v vsem sijaju in kjer najde tipični česen idealne pogoje za rast in življenjski prostor. 

Rastlini ustrezajo svetli prostori, in lahko vzdrži precej neugodne temperature. Ker je področje Rezijske doline izjemno deževno, te kulture ni potrebno umetno zalivati. 

Rojijo ga na gredicah, raztresenih po teritoriju po vaseh Občine Rezija do nadmorske višine 1000m. Ugaja ji rahla zemlja, bogata z organskimi snovmi in apnencem, prepustna in odtočna, tako da hitro odvaja presežek vode. 

Glede koledarja gojenja, je predvideno zakopavanje čebulic v novembru, pred prvo zmrzaljo, v globino približno 3cm. Stroki se zakopljejo v zemljo z konico obrnjeno navzgor, na razdaljah 25-30cm. 

Gnoji se z majhnimi količinami kravjega gnoja. Če je nujno se, ko kalček doseže približno 3cm višine, izvede obrezovanje z namenom utrjevanja rastline, ki je pod zemljo. Odrezane vršičke (uorè) se skuha in zaužije v solati. Okopavanje (smutikat) se izvaja pozorno, da ne pride do poškodb površinskega koreninskega sistema. 

Česen se pobira avgusta. Rastline se položi na rešetke (scialisc), bolj redko jih izruvajo in pustijo na tleh največ dva ali tri dni. Kasneje čebulicam odstranijo zunanje ovoje, korenine in odrežejo liste. Najboljše čebulice shranijo kot sadilni material za naslednjo sezono.

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti Zaradi organoleptičnih lastnosti

je ta rastlina primerna za uporabo v mnogih lokalnih receptih. Čebulica je lahko prebavljiva, dolgo obstojna, intenzivne in trajne, čeprav  blage arome. 

Rezijanski česen ima v furlanski tradiciji pomembno vlogo. Je tako dober, sladek, eleganten, da je lahko všeč celo tistim, ki sicer česna ne marajo in ga običajno ne uporabljajo. V kuhinji je zaradi aromatičnega okusa še posebej primeren za pripravo odličnih salam in v številnih tradicionalnih lokalnih receptih. 

Zaradi manj ostrega vonja in bolj sladkega okusa je odličen za pripravo okusnih prilog, ki spremljajo razkošne in obilne obroke. Med tipične jedi spadajo rezijska česnova krema s krompirjem ali popečenim kruhom, česnova juha, testenine s česnovimi cvetovi, rižota aromatizirana z rezijskim česnom.

Česen je, zaradi različnih zdravilnih lastnosti za zdravljenje različnih bolezni, že od nekdaj eden od najbolj znanih živil. Že desetine stoletij se je namreč uporabljal v tradicionalnem zdravilstvu številnih civilizacij. Uporablja se ga še danes, običajno v obliki fitoterapevtskih pripravkov  (iz posušene čebulice). 

Česnu pripisujejo številne zdravilne lastnosti, predvsem zaradi antiseptične učinkovitosti. Za alicin je dokazano, da ima široke antibiotične lastnosti, tako kot tudi nekateri njegovi derivati. Česnov sok, tudi razredčen, zavira rast bakterij, virusov in glivic. 

Česen se lahko uživa surov, kuhan, v kapsulah ali pa preprosto kot dodatek jedem. 

Da bi kar najbolje izkoristili njegovo delovanje, ga je najbolje zaužiti surovega (celega ali stisnjenega), saj se gre za večino njegovih terapevtskih lastnosti zahvaliti hlapnim žveplenim snovem, ki jih vsebuje in ki se z obdelavo (kuhanjem ali sintezo zdravilnega izdelka) izgubijo.

Zgodovina in tradicija

Rezijanski česen, imenovan po istoimenski dolini v Furlaniji, je preživel stoletja edinstvene geografske izolacije, tako da se ni ohranil samo jeziku, uporabi in običajih temveč tudi v “zanimivi rastlinski biološki raznolikosti”. Rezijani ga imenujejo “strok”. 

Čeprav ga v zgodovini poznajo tudi izven doline, so ga v zadnjem desetletju uradno ponovno odkrili zahvaljujoč pobudam skupnosti v sodelovanju z občinsko upravo, Naravnim parkom Julijskih predalp (Parco delle Prealpi Giulie) in predvsem z Univerzo v  Udinah. Prav zaradi svojih posebnih lastnosti je postal predmet raziskav, pa tudi doslednega dela z namenom ohranitve njegove biodiverzitete.

Viri

http://www.ersa.fvg.it/divulgativa/prodotti-tradizionali/vegetali-naturali-o-trasformati/aglio-di-resia

https://www.agliodiresia.it/home/

http://www.parks.it/parco.prealpi.giulie/dettaglio_prodotto.php?id_prodotti=2374

https://www.parcoprealpigiulie.it/it/Principale/Iniziative_e_progetti/Il_Paniere_del_Parco/Aglio_di_Resia/Aglio_di_Resia.aspx