Latinsko ime Iris Sibirica Subsp. Erirrhiza
Slovensko ime Kojniška Perunika
Pogosto/krajevno/ljudsko ime Kojniška Perunika
Družina Perunikovke
Opis:
Kojniška perunika (Iris sibirica subsp. erirrhiza) je trajnica iz družine perunikovk (Iridaceae), ki zraste od 50 do 80 cm visoko. Ima pokončna, ozka, dolga in ravna stebla, ki izraščajo iz podzemnih korenik. Listi so linearni, suličasti, svetlo zeleni, dolgi do 50 cm in široki približno 1 cm. Cvetovi so veliki, premera 6–8 cm, in imajo značilno vijoličnomodro barvo s svetlimi žilami na cvetnih listih. Cvetovi se razvijejo na vrhu stebla in so sestavljeni iz treh zunanjih večjih in treh notranjih manjših venčnih listov. Kojniška perunika cveti od maja do julija.
Rastni pogoji in življenjski prostor:
Kojniška perunika uspeva na vlažnih, mokrotnih travnikih, barjih, ob močvirjih, na bregovih rek, potokov in jezer. Rada ima sončne ali polsenčne lege in bogata, vlažna tla. Zelo dobro prenaša stalno prisotnost vode in je prilagojena na poplavljene travnike ter močvirnata tla. Rastlina je značilna za srednjeevropska in vzhodnoevropska mokrišča, kjer raste na nižinskih in zmerno gorskih območjih.
Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti:
Kojniška perunika (Iris sibirica subsp. erirrhiza) nima potrjene kulinarične uporabe, saj ne sodi med užitne vrste. V zgodovini se je rod Iris uporabljal v ljudski medicini, zlasti v obliki posušenih korenik, iz katerih so pripravljali mazila za nego kože, poparke za lajšanje kašlja in obkladke pri vnetjih. Vendar teh praks ne smemo neposredno povezovati s kojnško peruniko, ki je redka in zavarovana rastlina. Zaradi njene ohranjenosti in naravovarstvenega pomena uporaba v fitoterapiji danes ni dovoljena.
Zgodovina in tradicija:
Perunike imajo v slovenski in širši evropski kulturni dediščini pomembno simboliko. Pogosto jih povezujemo z modrostjo, čistostjo in povezanostjo z naravo. Ime "perunika" izhaja iz staroslovanskega boga Peruna, kar rastlini dodaja mistično noto. Kojniška perunika, kot avtohtona podvrsta sibirske perunike, je bila prepoznana šele v 20. stoletju in velja za edinstveno rastlino slovenskega naravnega okolja. Danes je vključena v evropsko omrežje Natura 2000 in je simbol naravovarstvenih prizadevanj za ohranjanje mokrotnih travišč in redkih rastlinskih vrst.