Navadna jagodičnica

Opis

Navadna jagodičnica je do 10, včasih 12 m visoko in do 0,5, izjemoma celo do 1 m debelo vednozeleno drevo ali grm. Deblo se večkrat že nizko nad tlemi razveji v gosto, pravilno in široko razraščeno krošnjo z močnimi vejami. Skorja na deblu in debelejših vejah je rdečkasto, pozneje sivorjava, z nje se vzdolžno luščijo ozki trakovi lubja. 

Jagodičnica tik pod površino na prehodu debla v korenine razvije nepravilno odebelitev, iz adventivnih brstov na njeni površini pa več desetletij tudi brez zunanjih dražljajev močno odganjajo novi nadzemni poganjki. Koreninski sistem je razvejen in prodre globoko v skalne razpoke. Poganjki so rdečerjavi in žlezasto dlakavi, brsti majhni, zašiljeni in rdeči. Premenalno razporejeni, vednozeleni listi so podolgovato eliptični ali narobe jajčasti, na obeh koncih zašiljeni, 5-10 cm dolgi, 2-4 cm široki, goli, zgoraj bleščeči in temni, spodaj svetlejši. Listni rob je ostro nažagan in rahlo spodvihan, pecelj rdečkast in 5-15 mm dolg. Je enodomna in žužkocvetna vrsta, cveti od oktobra do decembra. Do 40 cvetov je združenih v viseča, 3-6 cm dolga latasta socvetja. Posamezen cvet je dvospolen in raste v osi rdečkaste krovne luske, je vrčast, do 9 mm dolg in kratkopecljat. Venčni listi so beli do bledo rožnati in zrasli, na vrhu ločeni, topi in zelenkasti. Čašni listi so kratki, okroglasto trikotni in zeleni do rdečkasti. Nadrasla plodnica je 5-delna, 10 prašnikov je skritih globoko v cvetu. Pozno jeseni, ko rastlina cveti, dozorijo jagodam podobni (odtod ime!), užitni okrogli plodovi z značilno koničasto bradavičasto površino. Sprva so zeleni, zreli temno rdeči in 1,5-2 cm debeli. Sočno, mokasto mesnato osemenje vsebuje 20-30 drobnih, podolgovatih rjavih semen, dolgih do 3 mm. Plodovi so užitni.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Čas sajenja: Zgodaj spomladi ali v jeseni

Lega: Sončna do polsenčna

Rastišče: skromna, plitva in revna tla, prenaša kratkotrajne suše, je prezimnotrdna.

Razširjenost:  Naravno je razširjena po vsem Sredozemlju, od Portugalske do Grčije in Male Azije, raste tudi na sredozemskih otokih, v severni Afriki in na atlantskih obalah, od Portugalske in Španije čez Francijo ter vse do zahodnega dela Irske.

Uporaba v zdravilstvu in kulinariki

Plodovi so sladko kiselkasti, bogati z vitaminom C in užitni. Vse pogosteje jih predelujejo v marmelado, žele, žganje in sadno vino. Odlično pijačo dobimo, če plodove skupaj z limonino lupino in sladkorjem namakamo v žganju. Ponekod uživajo presne, vendar lahko večje količine povzročijo prebavne motnje in omotico. To verjetno povzroča sladkor, ki se delno spreminja v alkohol manitol. Prav na to lastnost opozarja izraz unedo, ki prihaja iz Plinijevega izraza »unum tantum edo«, kar pomeni pojej samo enega. Listje in skorjo, ki vsebujeta precej čreslovin, so nekoč uporabljali za strojenje živalskih kož in antidiaroik, liste tudi kot lovoru podobno začimbo. Cenjen je še njen rumen in nekoliko grenek, vendar zdravilen med.

Uporaba in zanimivosti

Les jagodičnice je rdečkastorjav, zelo težek, trd in odporen proti pritisku; po lastnostih je podoben lesu rumenega drena. Uporaben je v strugarstvu, mizarstvu ter za izdelavo drobnih predmetov in vinogradniškega kolja. V južni Franciji daje cenjen les za kurjavo in oglje, v Grčiji so iz njega izdelovali statve. Jagodičnici že od antike pripisujejo čarovno moč. Rimljanke so se morale z njenimi vejicami trikrat dotakniti praga in podbojev vrat, če so hotele preprečiti vstop vampirjem.

VIRI:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Navadna_jagodi%C4%8Dnica#/media/File:Maginje.JPG