Ostrolistni beluš

Opis

OstrolIstni beluš je vednozelena, igrmasta, precej olesenela trajnica z golimi, do 2 m dolgimi, sivkastimi, upognjenimi ali poleglimi, dobro razvejenimi, a pogosto redkimi poganjki. Mladi poganjki, ki odženejo iz močno razvite podzemne korenike, so zelenkastorjavi do Vijoličasti, od 0,5 do 1 cm debeli, na vrhu zašiljeni in zelo nežni. Že po nekaj dneh se močno razrastejo in kmalu delno olesenijo.

Daljši poganjki niso sposobni samostojne rasti v višino, zato se pogosto naslanjajo na druge rastline ali podlago. Listi so drobni, luskasti, usnjati, ru- menozeleni, pozneje rjavkasti in skoraj neopazni. Je žužkocvetna in navadno dvodomna vrsta, kar pomeni, da razlikujemo moške in ženske rastline, cveti od aprila do julija, včasih do septembra. Cvetovi posamezno ali v parih izraščajo iz stebla in so enospolni, imajo rumenkastozeleno do belo cvetno odevalo, so zvezdasti, šestštevni in dišeči. Plod je do 8 mm debela črna jagoda, ki vsebuje 1-2 semeni.

Razširjenost

Razširjenost ob Jadranu Ostrolistni beluš je ob vsem Jadranu ena najpogostejših rastlin, najdemo ga prav povsod na celini in otokih. Pogost je ob severnem Iadranu v Istri, slovenskem primorju in na tržaški obali. Po toplih mestih je marsikje razširjen še globoko v notranjost. V Sloveniji na primer raste v srednji Soški dolini po pobočjih nad bregovi Soče vse do vasi Plave, najsevernejše nahajališče je pri Ročinju.

Uporaba v zdravilstvu in kulinariki

Mladi poganjki ostrolistnega beluša, t. i. divji šparglji, so užitni, dokler so mehki in ne olesenijo, njihovo nabiranje pa je v primorskih krajih ob skoraj vsem Jadranu izredno priljubljeno. Nabiramo samo mlade, še nerazvejene poganjke, saj rastlina pozneje postane zelo grenka in trda. Iz njih pripravljamo različne sveže, kuhane in pražene jedi, znane so juhe in rižote, v Dalmaciji je priljubljena solata iz divjih špargljev. Najbolj znana jed je gotovo t. i. fritaja s šparglji, pripravljena kot jajčna omleta s šparglji, prej prepraženimi na oljčnem olju.Jed je zlasti priljubljena v slovenski in hrvaški Istri, kjer v zadnjih letih organizirajo vse več turističnih in kulinaričnih prireditev, namenjenih prav promociji divjih špargljev.

Beluše so poznali že Egipčani, Grki in Rimljani, v Evropi jih v severni Italiji gojijo od 16. stoletja. Divji beluši se od gojenih razlikujejo po močnejšem in bolj intenzivnem okusu, ki ga daje visoka vsebnost aromatičnih snovi in grenčin. Nimajo izrazito visoke prehranske vrednosti, saj vsebujejo malo vitaminov in rudninskih snovi, vendar so lahko prebavljivi in veljajo za dietetno hrano. Belušem pripisujejo več zdravilnih lastnosti, saj verjetno spodbujajo delovanje ledvic in izločanje vode, ugodno vplivajo na srce, včasih so verjeli, da učinkujejo kot afrodiziak. 

VIRI: 

http://www.botanicni-vrt.si/component/rastline/asparagus-acutifolius