Primorska pesa

Opis

Običajno trajna zelenjava z glavnim neodebeljenim korenom (za razliko od gojenih vrst, sladkorne in strniščne). Steblo je visoko 20-80 cm, pokončno; listno glavo sestavljajo žlični listi s pecljem dolgim 8-13cm. Lista ploskev je na vrhu zaokrožena in valovita po robu, eliptične oblike in mesnata, temno zelena na zgornji strani in svetlo zelena na spodnji. Cvetovi so majhni, zeleni, razpostavljeni v klopčiče. Običajno cveti od junija do avgusta 

Rastni pogoji in življenjski prostor

Divja rastlina, iz katere je človek s križanji selekcioniral mnoge gojene sorte, ki same težijo k temu, da bi podivjale. Zahvaljujoč visoki odpornosti proti slanosti, lahko raste tudi na zemlji ob sipinah in obalah, katerih značilnost je majhna slanost. Seje se neposredno na prosto od sredine aprila v vrste ali povprek z gostoto 30-40 rastlin na m2. Goji se lahko v rastlinjaku in potem postopoma presaja na prosto. Raje ima odtočno zemljo in uspeva tudi v zelo alkalni zemlji, v vsakem primeru na svetlobi. Pobira se od marca do junija.

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti

V kuhinji je zaradi nežnega in prijetnega okusa, enostavna za uporabo, zaradi količine železa in vitaminov pa je tudi zelo koristna. Novi poganjki in mehki listi se uživajo v zelenjavnih mineštrah in juhah s stročnicami, kot polnila za slane torte, lazanje, fokače in raviole, kuhane in popražene v ponvi, z limono in vinskim kisom, včasih kot priloga ribjim jedem ali v cvrtjih.

Okus je sladek in nekoliko kiselkast, še posebej poganjki in mladi listi. Konsistenca je podobna tisti gojene obalne pese, vendar je bolj živih in briljantnih barv.

Med tipičnimi jedmi: ravioli polnjeni s peso, juha iz pese in boba, fokača polnjena s peso. 

Rastlina je še posebej bogata z železom in je primerna kot naravni dodatek za tiste, ki jim tega elementa primanjkuje. V ta namen se uporabi sok listov ali zaužije same liste. V vsakem primeru je užitna cela rastlina, ki vsebuje vitamine C, A in E, in se uporablja v zdravilne namene saj ima antianemične in razkuževalne lastnosti. Nekoč je imela njena uporaba večji pomen za preprečevanje nastajanja tumorjev prebavil. Prevretek listov so uživali, ker so smatrali, da je diuretičen in čistilen.

Zgodovina in tradicija

Divja pesa izvira z obal sredozemskega bazena in Iberskega polotoka na Atlantiku vse do Anglije. Od nekdaj so jo poznali in uživali tako samoniklo vrsto kot kultivirane sorte. V 18. stoletju so po odkritju saharoze v koreninah navadne pese Beta vulgaris pridobivali sorte, ki so bile vedno bolj bogate s sladkorjem, dokler niso dosegli današnje sladkorne pese. Uporablja se v veterini in kozmetiki. Divja pesa je prebudila zanimanje znanstvenikov, ker je bila prednik vseh gojenih pes in ima pomembne genetske značilnosti glede odpornosti na bolezni, ki prizadenejo gojene pese.

Viri

N. ANORE’, D. CALZAVARA, L. SALVIATO, La vegetazione delle barene, Venezia1984.

G.CANIATO , E. TURRI, M. ZANETTI, La laguna di Venezia, Verona 1995.

Pignatti S., 1982 - Flora d'Italia. Vol. 1 Edagricole, Bologna.

http://www.piantespontaneeincucina.info/documenti/.../beta_vulgaris_maritima.pdf

http://www.atlantedellalaguna.it

http://www.actaplantarum.org/flora/flora_info.php?id=1190