Rumeni dren

Opis 

Je majhno listopadno drevo visoko od dveh do sedmih metrov, s starim lubjem sivo-rumenkaste barve, ki odpada v majhnih rjavih luskah predvsem s podnožja debla. 

Listi so eliptični, zgoraj koničasti, dolgi od 4 do 6 cm, nasprotni, pecljati, z žilami, ki vodijo proti konjici.

Cvetovi se pojavijo pred listi (konec februarja, marca). So rumeni in zelo majhni, dosežejo velikost 4-5 mm in so združeni v dežničke. Plodovi (drnulje) so žive rdeče barve, potem ko dozorijo postanejo bolj temni (konec julija, avgusta) in so dolgi skoraj 2cm.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Rumeni dren raste vzdolž obrežij potokov, na obrobju listnatih gozdov, v skupinah na jasah listnatih gozdov, med grmovjem in v živih mejah. Od ravnine, do višine 1500m rastejo na kamnitih terenih, predvsem apnenčastih, če posebej na gričih.

Je dolgoživa rastlina, ki ima rada svetla okolja. Zaradi njegovih značilnosti se rumeni dren smatra za vrsto, ki dobro prenaša zmerna in topla podnebja ter je odporna pred sušo. 

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti

Drnulje se lahko uživajo sveže ali pa se iz njih pripravljajo pijače, likerje, želatine, omake, marmelade in v drugih kuharskih receptih. Konzervirajo se v alkoholu (kot češnje) in v slanici (kot olive).

Zgodovina in tradicija

Stara legenda pravi, da so bile rastline rumenega drena uporabljene za izdelavo trojanskega konja. Vergil v Eneidi piše o uporabi za izdelavo palic za sulice.

Še druga legenda govori, da je bilo kopje, ki ga je Romul vrgel, da bi označil meje mesta, izdelano iz lesa rumenega drena.

Plodove rumenega drena so poznala in cenila stara sredozemska ljudstva, ki so jih uživala kandirana v medu in vložena v slanici, tako kot olive.

Viri

http://mitel.dimi.uniud.it/flora/scheda.php?id=704

http://www.floraitaliae.actaplantarum.org/viewtopic.php?t=2440

Ferrari M. Medici D. 2003. Alberi e arbusti in Italia. Edagricole, Bologna

Zin a pavàri L.Manfrin e M.L. Appi Cordenons Pn