Strunjanska Artičoka

Opis:

Trajnica, zraste do 2 m v višino. Listi so pernato deljeni, dolgi do 80 cm in široki 40 cm. Spodnja listna ploskev je dlakava, barva listov je srebrno zelena. Cvetovi se razvijejo v velikih popkih. Oprašujejo jo čebele, čmrlji in metulji. Poleg komercialnih sort imajo v Strunjanu tudi domačo avtohtono artičoko, poimenovano kar “Strunjanska”. Sorta še ni vpisana v sortno listo, je pa že dokazano, da se gensko razlikuje od ostalih sort. Cvet strunjanske artičoke je od običajnih sort  malo manjši, cvetovi so močno vijolične barve.Predvsem pa je bolj okusna. Sadike pridobimo z deljenjem matične rastline.

Rastni pogoji in življenjski prostor:

Potrebuje sončne, zavetne lege in odcedna, rodovitna tla. Zaradi močnih in globokih korenin preprečuje erozijo tal in dobro prenaša sušo. Rastlina ne prenese zmrzali. Izhaja iz Sredozemlja.

Danes poznajo artičoke po vsem svetu. Največ se jih pridela v Italiji, sledi Egipt in Španija. V slovenski Istri pridelamo malo več kot tono na leto.

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtsko:

Uporabna je cela rastlina, od korenin, listov do cvetnih popkov. Omesenele cvetne popke nabiramo spomladi preden se odprejo, korenine pa jeseni. Iz korenin in listov lahko pripravimo čaj. Listi so vir antioksidantov, ki pospešujejo izločanje žolča in čistijo jetra. Korenine vsebujejo inulin, ki pozitivno vpliva na prebavo.

Pripravimo jo lahko v solati, kot vložene artičoke, kot dodatek k mesnim omakam, testeninam, picam.

V kozmetiki kreme vzpodbujajo nastanek kolagena v koži.

Zgodovina in tradicija:

Gojili so jo že stari Egipčani, Grki in Rimljani. Po razpadu Rimskega cesarstva je za nekaj časa utonila v pozabo. Ponovno so jo začeli gojiti s prihodom Arabcev. V slovensko Istro naj bi artičoke prišle iz Beneške republike Stoletju.

Viri: