Tržaški radič

Opis

Gojenje je vezano na območje vzdolž toka reke Sile. Rastlina, pripravljena za uživanje ima obliko glave, v kateri je zbrana skupina listov, (glavna bela žila z omejeno listno ploskvijo) upognjenih in stisnjenih vase. Rastlina zahteva dovolj sonca in zraste največ 40-50cm.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Pozni treviški radič se seje od sredine junija do začetka julija. Pobira se od konca decembra do marca. Rastline se pobira iz zemlje skupaj z delom korenin in se jih postavi navpično v tekočo vodo kraškega izvira. Temperatura vode približno 13°C spodbuja rast novih belih pegasto rdečih  listov (užitni del), ki jih hranijo hranila iz glavne korenina. Radič se nato očisti ročno s posebnimi noži.     

Uporaba v kulinariki in fitoterapevtske lastnosti
 Listi so hrustljavi in krhki prevladujoče sladkega okusa ter nekoliko grenki. Uživajo se v presnih solatah, so odlična osnova za rižote, popražene v ponvi, lahko spremljajo različne jedi.

Tipična jed je radič s fižolom,  radici e fasioi, reven, vendar iz hranilnega in zdravstvenega vidika bogat obrok. To so na kmetih jedli po večerni molži. Fižolovo mineštro, ki je ostala od obeda so pogreli in poživili z nekaj svežimi listi radiča.

Cikoriji so od vedno pripisovali čistilne lastnosti, koristne za želodec. Zaradi precejšnje vsebnosti inulina je odličen stimulans za povečanje dejavnosti koristnih mikroorganizmov, ki bivajo v naših prebavilih.

Zgodovina in tradicija

Ta vrtnina definira Veneto kot vrtičkarsko regijo. Divja cikorija izvira iz sredozemskega bazena. Kultivacijo so izvedli treviški poljedelci. Iz tega ekotipa izvirajo vsi drugi tipi, poznani po imenih beneških mest, v katerih so bile opravljene selekcije istoimenskih ekotipov.

Viri

http://www.agricoltura.provincia.venezia.it/html/att_promozione_prodotti.asp?IDCat=6&view=dett&IDItem=25