Lovor

Opis

Lovor je gosto raščen vednozelen grm ali do 10, včasih celo 15 m visoko drevo s premerom do 60 cm. Skorja je tanka, svetlo siva in gladka, v starosti črna in hrapava. Široka krošnja ima značilno navzgor usmerjene veje, gole rdečkastozelene poganjke in zašiljene, podolgovate brste enake barve. Listi so vednozeleni, premenjalno nameščeni, enostavni, podolgovato eliptični do suličasti, 5-12 cm dolgi in 2-6 cm široki, trdi in usnjati, zgoraj temno zeleni in bleščeči, spodaj svetlejši. Imajo gladek ali rahlo valovit rob, zaradi eteričnih olj pa močen in prijeten vonj. Je dvodomna, žužkocvetna vrsta in cveti že med februarjem in aprilom. Cvetovi se v skupinah, pogosto precej bujno, pojavljajo v pazduhah listov. Plod je sprva zelena in pozneje črna, podolgovata do okroglasta, do 2 cm debela, bleščeča enosemenska jagoda, ki dozori jeseni v prvem letu. V mesnatem ovoju je veliko eteričnega olja.

Rastni pogoji in življenjski prostor

Čas sajenja: Zgodaj spomladi ali v jeseni

Lega: polsenčna lega

Rastišče: dobro uspeva na tleh bogatih s humusom, prenese zmerno sušo, ne prenese nizkih temperatur

Razširjenost

Razširjenost Lovor verjetno izvira iz Male Azije. Danes divje raste po vsem Sredozemlju, na Pirenej- skem polotoku, v Franciji, na Apeninskem in Balkanskem polotoku, V Mali Aziji, na Kavkazu in na polotoku Krim. Prezimno trden. 

Uporaba v zdravilstvu in kulinariki

Iz plodov pridobivajo zdravilno olje, eterično olje iz listov je uporabno V industriji parfumov. Ima vrsto zdravilnih učinkov, izboljšuje prebavo, povečuje tek in deluje kot konzervans. Prav zaradi tovrstnega učinkovanja prodajalci smokev v Sredozemlju lovorove liste pogosto nanizajo med suhe smokve v tradicionalne ogrlice. Dišeči listi delujejo kot šibek insekticid, zato so jih nekoč v vlažnih prostorih vstavljali v knjige. V Istri so s svežimi lovorovimi listi drgnili pasje hrbte in pse tako obvarovali pred muhami in drugim mrčesom. Zaradi eteričnega olja so lovorovi listi v kuhinji ena naših najpogostejših začimb. Liste za sušenje je najbolje nabirati jeseni in jih na zračnem in senčnem mestu sušiti več kot mesec dni, pri čemer jih je potrebno pogosto obračati. Tudi ob Jadranskem morju, zlasti v Dalmaciji, so sušeni lovorjevi listi lahko pomemben vir dohodka. Že pred drugo svetovno vojno so iz Boke Kotorske V zahodno Evropo vsako leto izvozili pet do šest vagonov suhih listov, dva vagona semena in vagon svežih listov za vence, iz Dubrovnika pa še dva vagona suhih listov. V Istrski kuhinji liste največkrat uporabljajo pri marinadah za divjačino, pri svinjskih pečenkah, V kislem zelju ter pri pripravi klobas in istrskega pršuta. 

Iz listov skuhamo močan čaj in ga vlijemo v kad, kadar se kopamo. pomaga pri revmatilnih bolečinah. Lahen čaj skuhamo pri krčih v prebavilih in slabosti v želodcu. 

Storia e tradizione/ History and Tradition

Lovor je vsestransko uporabna rastlina. Po vsem Sredozemlju ga sadijo kot okras, drevesa pogosto zasajajo v skupine. Ker dobro prenese obrezovanje in oblikovanje krošnje, je primeren za oblikovanje živih mej, dobro uspeva tudi v senci drugih dreves. V živi meji je pogost v kombinaciji z zimzeleno brogovito (Viburnum tinus) in širokolistno zeleniko (Phillyrea latzfolia). Zaradi goste krošnje in izredno močnega koreninskega sistema je primeren za oblikovanje protivetrnih nasadov ter za preprečevanje ali zaustavljanje erozije. V srednji Evropi ga marsikje sadijo kot posodovko, obrezanega v Šleziji že od časov Ludvika XIV. Uporabljajo za krašenje prireditvenih prostorov. Belorumen, težek, trd in značilno dišeč les je uporaben v gradbeništvu, za fina strugarska in galanterijska dela, včasih za vinogradniško kolje.

Zanimivo uporabo navaja Plinij Starejši, ki piše, da je z drgnjenjem dveh kosov lesa ogenj najlaže zanetiti, če uporabljamo lovorjev in bršljanov les.

Iz simbolnih pomenov lovora prihaja več znanih idiomov; lovorika lahko tako razen drevesa pomeni tudi po- memben uspeh ali zmago, idiom »počivati na lovorikah« pa označje nedejavnost po velikem uspehu.

Lovor spada med najbolj znane plemenite rastline. Grki so z njegovimi venci odlikovali zmagovalce, modrece in pesnike, po vodni nimfi, v katero se je zaljubil Apolon, so ga imenovali Daphne. Pred Apolonom bežeča deklica se je spremenila v lovor, žalostni Apolon pa je v spomin na neuslišano ljubezen uvedel navado nošenja lovorovih vejic. V Apolonovem preročišču v Delfih naj bi si prerokinja Pitija, pred obiskovalci skrita za pregrado iz lovora, pred začetkom prerokovanja do zamaknjenosti pomagala z žvečenjem lovorovih listov in vdihavanjem njihovega dima, čeprav nekateri menijo, da je morala žvečiti kaj močnejšega. Kakorkoli že, tisti, ki so dobili od Pitije ugoden odgovor, so se domov vračali z lovorovim vencem na glavi. Pri Rimljanih je bila od daleč poslana lovorova vejica jasno sporočilo o zmagi in uspehu. Rimljani so z lovorom okrasili uspešne vojaške poveljnike, lovorova vejica v roki in lovorov venec na glavi sta nepogrešljiva znaka zmagovalca. Rimski pisci, med njimi Plinij, so z današnjim rodovnim imenom Laurus označevali prav lovor, za vrstni pridevnik pri latinskem poimenovanju vrste pa bi Linné težko našel primernejši izraz kot lat. nobilís- plemenit, žlahten.

Link to the Library