Žajbelj

Opis

Žajbelj je vednozelen, 20-70, Včasih do 90 cm velik grm ali polgrm s pokončnimi ali poleglimi, slabo razvejenimi, v prečnem prerezu štirirobimi, predvsem v spodnjem delu olesenelimi poganjki. Skorja je motno zelene barve, bolj ali manj finodlakava in pri dnu poganjkov rahlo vijoličasta. Korenine so globoke in močne. Navzkrižno razporejeni listi so enostavni, v spodnjem delu včasih deljeni z dvema manjšima stranskima lističima. Listi so podolgovato jajčasti do ozko suličasti, topi ali kratko zašiljeni, pri dnu zaokroženi, po robu drobno napiljeni, 2-9 cm dolgi in 0,5-5 cm široki, pecelj je dolg 1-5 cm. List je debel in ima dobro izraženo ožilje, zgoraj je hrapav, srebrno do modrikastozelen in malo dlakav, spodaj gosto polsteno dlakav in skoraj bel. Zmečkani listi so močno aromatični. 

Vrsta je enodomna in žužkocvetna, cveti od sredine aprila do julija. Cvetovi so dvospolni in v skupinah po 4-10 združeni v navidezna vretenca. Posamezen cvet je 2-3, redko do 4 cm dolg in je na 2-4 mm dolgem peclju, ima dvoustnato, temno rdečo do vijolično čašo in razločno dvoustnat, svetlo vijoličast do rožnat ali modrikast venec. Plod je okroglasto jajčast, 2-3 mm dolg, temno rjav orešek.

Razširjenost

Žajbelj sicer raste skoraj povsod ob Jadranu, vendar za najboljša območja veljajo kraji med Dubrovnikom, Metkovićem in Trebinjem, polotok Pelješac, otoki Brač, Čiovo, Kornati, Dugi otok, Pag, Cres in Krk ter v Istri dolina Raše.

Uporaba v zdravilstvu in kulinariki

Žajbelj je ena najpomembnejših medovitih rastlin ob Jadranu. Njegov svetlo rumen, rahlo zelenkast med spada med najbolj cenjene ne samo zaradi prijetnega, skladnega okusa in vonja po žajbljevem cvetju, ampak tudi zaradi številnih zdravilnih lastnosti; najbolj znan je njegov blagodejni učinek na vneta dihala. Maja in junija bleda vijoličastomodra barva njegovih bujnih cvetov prekrije nepregledne kraške goličave in prostor dobesedno oživi od globokega bučanja čebel. Žajbelj najbolje medi v toplem vremenu z dovolj vlage v zraku, koristimu nekaj rahlega dežja, medenje pa navadno prekine hladno ali deževno, prav tako suho in vetrovno vreme. Še posebno cenjena lastnost žajblja je njegovo obilno in predvsem redno cvetenje, saj se le v redkih letih zgodi, da bi cvetenje izostalo. Čebelarji radi poudarijo, da brez žajblja čebele na primorskem krasu ne bi mogle preživeti, čebelarjenje pa se ne bi izplačalo. 

"Je odličen za grgranje pri žrelnem katarju, pri vnetih mandeljihin vneti ustni sluznici. 

Ćajbelj uporabljajo pri različnih presnovnih boleznih, dober je pri revmatizmu in protinu.

Žajbelj čisti kri, pomaga izločati sluz iz dihal in iz želodca, če je zaslizen, izgubljeni tek spet dobimo. Sladkorno bolnim priporočamo čaj iz enakih delov žajblja in rmana. Žajbelj učinkuje tudi protivnetno in pozdravi vnetje želodca, jeter, žolčnika in mokril. izpiranjem z žajbljevim čajem pomaga pri belem toku." 

VIRI:

https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDajbelj#/media/File:Salvia_officinalis0.jpg

Wilffort, R., Zdravilne rastline in njih uporaba, str.:414)